Povzetek vsebine knjige
Zakaj čutimo na način, kot čutimo? Kako naše misli in čustva vplivajo na naše zdravje? So naša telesa in misli med seboj ločena ali pa delujejo skupaj kot del povezanega sistema?
V svojih prelomni knjigi “Molekule čustev” Candace B. Pert podaja odločne odgovore na ta in druga zahtevna vprašanja, o katerih so znanstveniki in filozofi razmišljali stoletja.
Njene pionirske raziskave o tem, kako kemikalije v naših telesih tvorijo dinamično informacijsko omrežje, ki povezuje telo in duha, je ne le provokativna, je revolucionarna. Z vzpostavitvijo biomolekularne podlage za naša čustva in pojasnitvijo teh novih znanstvenih dosežkov na jasen in dostopen način nam Candace B. Pert daje moč razumeti sebe, svoje občutke, in povezavo med našimi mislimi in telesi – “body-mind”.
Pri branju knjige nisem bila razočarana. Bila sem skoraj preobremenjena s količino podrobnosti, ki jih Candace Pert navaja o svojem poklicnem in osebnem življenju. Pritegnila me je njena zgodba o svoji karieri, trnovi poti začetkov, ko je kot podiplomska študentka pomagala ustvarjati “novo znanost” z odkritjem endorfinov, za katerega je zasluge nosil njen profesor, sama pa je bila izvzeta iz priznanja za mogočno delo. Pertina kariera je bila tako že od začetka zaznamovana kot sporna, kajti odločila se je, da ne bo molčala glede krivice, ki se ji je godila. To pa ni bilo po godu znanstveni skupnosti, ki jo je prikrito izobčila.
Um in telo je gledala kot biokemijsko povezavo. Tako imenuje telo komunikacijska mreža. Raziskovala je, kakšno vlogo imata um in telo v povezavi s čustvi in zdravstvenimi težavami. Svoje raziskave je delala na strukturi celic, ki povezujejo celotno telo in se odzivajo na različne vibracije, ki povzročajo naša občutenja in čustva. Candace B. Pert je trdila, da so biokemikalije fiziološki izvlečki čustev, molekularni gradniki tega, kar doživljamo kot misli, čustva, občutke, mogoče celo kot duh ali dušo.
Biokemična sprememba na ravni receptorjev je molekularna baza spremembe. Ko receptor preplavi ligando, se celična membrana spremeni, tako da omogoči ali ne omogoči prehod električnega impulza prek membrane, na kateri se nahaja receptor, kar določa, kateri nevronski krog bo uporabljen. To nakazuje, da se spomini ne shranjujejo samo v možganih, ampak tudi v psihosomatski mreži, ki se razteza v vsem telesu, še zlasti v receptorjih, razširjenih med živci in gangliji. Ti se ne nahajajo le v bližini hrbtenjače, ampak tudi vzdolž poti v notranjosti organov ter na koži.
Candace B. Pert pravi: »receptorji sodelujejo pri sprejemanju odločitve o tem, kaj bo postala misel, ki bo priplavala v zavest, kaj pa bo ostal nepredelan miselni vzorec, potisnjen na globljo raven telesa. Rekla bi, da dejstvo, da je pomnjenje kodirano oziroma shranjeno na ravni receptorjev, pomeni, da so procesi pomnjenja pod vplivom čustev in nezavedni. Vendar jih je, tako kot druge procese, v katerih sodelujejo receptorji, včasih mogoče ozavestiti. Ko uporabljam izraz »čustva«, govorim v širšem pomenu, ki zaobjema ne le znane človeške izkušnje, kot so jeza, strah ali žalost, veselje, pogum, temveč tudi osnovne občutke kot so zadovoljstvo in bolečina ter lakota in žeja. Poleg izmerljivih in opaženih čustev ter stanj imam v mislih tudi neopredmetene, subjektivne izkušnje, ki so verjetno edinstvene za ljudi, kot duhovni navdih, blaženost in druga stanja zavesti, ki smo jih vsi že doživeli, vendar so bila do sedaj fiziološko nepojasnjena.«
Razlaga
Merjenje. To je temelj sodobne znanstvene metode, je način, ki je priznal obstoj materialnega sveta. Razen če lahko izmerimo nekaj, znanost ne bo priznala, da to obstaja. Zato se znanost ne želi ukvarjati s takimi »nestvarmi« kot so čustva, misli, duša ali duh.
Prvi gradnik molekul čustev je molekula, ki se nahaja na površini celice v telesu in možganih, imenovana opioidni receptor. To je bilo odkritje, ki je bilo za Candace B. Pert odskočna deska v svet znanosti v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Receptorji so molekule, ki so sestavljene iz proteinov, drobnih aminokislin, nanizanih skupaj v zmečkanih verigah. V bistvu receptorji delujejo kot zaznavne molekule – skenerji. Tako kot naše oči, ušesa, nos, jezik, prsti in koža delujejo kot čutni organi, tako delujejo tudi receptorji, vendar na celičnem nivoju.
Receptorji lebdijo v membranah naših celic, plešejo in vibrirajo ter čakajo, da poberejo sporočila, ki se prenašajo z drugimi vibrirajočimi delčki, ki so tudi iz aminokislin, ki priplavajo mimo receptorjev in so razširjeni v medcelični tekočini. Receptorji se torej zbirajo v celični membrani in čakajo na pravi ključ z informacijami, na katerega se bodo vezali. Ta proces je znan kot »vezava«. Glavni element vezave se imenuje liganda. To je kemični ključ, ki se veže na receptor in vstopi kot ključ v ključavnico, ter ustvarja motnjo, s katero molekulo prisili v preurejanje oziroma spreminjanje njene oblike, dokler informacija ne vstopi v celico.
Življenje celice je določeno glede na vrsto receptorjev na njeni površini in, ali te receptorje zasedajo ligande ali ne. Ti neznatni pojavi na celičnem nivoju lahko prinesejo velike spremembe v obnašanju, telesni dejavnosti, tudi v razpoloženju samem.
Največja skupina ligand so peptidi
Te kemikalije igrajo veliko vlogo pri uravnavanju praktično vseh življenjskih procesov, so druga polovica enačbe molekule čustev. Če je celica motor, ki poganja vse življenje, potem so receptorji gumbi na nadzorni plošči tega motorja, in določen peptid (ali druga vrsta ligand) je prst, ki pritisne ta gumb, tako da se motor zažene.
Naše telo-um (body-mind), z uporabo nevropeptidov kot iztočnico, prikliče ali zatre čustva in obnašanja. Biokemične spremembe na ravni receptorjev so molekularne osnove spomina. Čustvo je tako imenovana liganda, ki se veže na receptorje v telesu. Kaj to pomeni v vsakdanjih izkušnjah? Pozitivne čustvene izkušnje lažje prikličemo, ko smo optimistično razpoloženi, medtem ko negativne čustvene izkušnje lažje prikličemo, ko smo že slabe volje. Zelo pomemben vidik čustev z evolucijskega vidika je, da nam pomagajo pri odločitvah, kaj se spomniti in kaj pozabiti.
Čustvena stanja ali razpoloženja izvirajo iz »produktov« različnih neuropeptidnih ligand, in tisto, kar doživljamo kot čustvo ali občutek, je tudi mehanizem za aktiviranje posebnega nevronskega kroga – simultano skozi možgane in telo – ki ustvarja obnašanje, ki vključuje celotno bitje, z vsemi potrebnimi fiziološkimi spremembami, ki bi jih to obnašanje potrebovalo. Vsako čustvo ima izkušnje v celotnem organizmu, in ne samo v glavi ali telesu, ter ima tudi ustrezen izraz na obrazu. Z drugimi besedami, neuropeptidi nas pripeljejo do stanj zavesti in sprememb v teh stanjih.
Podzavest se zdi vsevedna in vsemogočna in v nekaterih terapijah jo je mogoče izkoristiti za zdravljenje ali spremembo, brez da bi zavestni um kdaj poskušal ugotoviti, kaj se je zgodilo.
Jasno je, da peptidi služijo za tkanje telesnih organov in sistemov v mrežo, ki reagira na notranje in zunanje spremembe v okolju s kompleksnimi, subtilno orkestriranimi odgovori.
Lahko bi rekli, da so peptidi notno črtovje, ki vsebuje zapise, fraze in ritme, ki omogočajo orkestru – našemu telesu – da igra kot integriranega celota. In glasba, ki je posledica, je ton ali občutek, ki ga doživljamo kot naša čustva.
Psihoneuroendoimunologija
Videli smo, kako neuropeptidi in njihovi receptorji, biokemikalije čustev, ukrepajo, da bi organizirali veliko ključnih telesnih procesov, ki povezujejo obnašanje in biologijo za izvedbo nemotenega delovanja organizma.
Endokrini sistem, ki so ga v preteklosti vedno preučevali popolnoma ločeno od možganov, konceptualno spominja na živčni sistem. Možgani so velika vreča hormonov. Žepki peptidnih sokov se sproščajo iz hipotalamusa, hipofize ter možganskih celic, nato pa se vežejo na posebne receptorje, ki jim omogočajo, da delujejo na mestih, daleč od izvora peptidnih sokov.
Gledano na ta način, endokrinologija in neuroznanost v bistvu raziskujeta dva vidika istega procesa.
Imunski sistem je sposoben pošiljati podatke v možgane prek neuropeptidov, kakor tudi sprejemati informacije iz možganov prek neuropeptidov (ki so povezani z receptorji na površini imunskih celic). Izkazalo se je, da obstaja kemični mehanizem, s katerim lahko imunski sistem komunicira ne le z endokrinim sistemom, ampak tudi z živčnim sistemom in možgani.
Candace B. Pert pravi: »Naj povzamem osnovno idejo, ki sem jo razvijala. Tri klasično ločena področja neuroznanosti, endokrinologije in imunologije, s svojimi različnimi organi – možgani, žlezami in vranico, kostnim mozgom ter limfnimi vozlišči – so dejansko med seboj združena v večsmerno komunikacijsko mrežo, ter povezana z nosilci informacij, znanih kot neuropeptidi. Obstaja veliko dobro proučenih fizioloških substratov, ki kažejo, da komunikacija obstaja v obeh smereh v vsakem od teh področij in njihovih organih.
Ko govorimo o informaciji, ima smisel jo povezati s psihologijo, ki preučuje misli. Um je pretok informacij, saj se premika med celicami, organi in telesnimi sistemi. In ker je ena od lastnosti pretoka informacij ta, da je lahko nezaveden, saj se pojavlja pod nivojem zavedanja, deluje na avtonomnih oziroma »neprostovoljnih« ravneh naše fiziologije. Um, kot ga doživljamo, je nematerialen, vendar ima fizični substrat, ki sta telo in možgani. Um je tisti, ki drži omrežje skupaj. Pogosto deluje v podzavesti, povezuje in usklajuje glavne sisteme, njihove organe ter celice v inteligentno orkestrirano simfonijo življenja.
Celoten sistem lahko tako poimenujemo psihosomatska informacijska mreža, ki povezuje psiho, ki obsega vse, kar je nematerialne narave, kot um, čustva in duša, s telesom, ki je materialni svet molekul, celic in organov. Um in telo, psiha in soma.«
Zatiranje čustev in bolezen
V ključnih študijah na univerzi Case Western Reserve v Ohiu, je znanstvenik Howard Hall dokazal, da je lahko imunski sistem pogojen z zavestno uporabo samoregulativnih tehnik, kot so auto-hipnoze, sprostitev ter avtogeni treningi. Hall je z uporabo večih kontrolnih skupin dokazal, da z zavestno pripravo ter z uporabo ene od navedenih tehnik lahko posamezniki zavestno nadzorujejo delovanje oziroma lepljivost svojih belih krvničk, kar je bilo izmerjeno s preiskavo krvi in sline. Candace B. Pert nato postavi očitno vprašanje: »Če se imunski sistem lahko spremeni z zavestno intervencijo, kaj to pomeni za zdravljenje hudih bolezni, kot je rak?«
Lahko zatiranje jeze ali drugih čustev prispeva k razvoju raka? Ker izražanje čustev prispeva k prosti, tekoči mreži peptidov in celični komunikaciji v telesu, Candace B. Pert vsekakor pritrdi. »Moje raziskave so pokazale, da ko so čustva izražena, so vsi sistemi združeni in delujejo kot celota. Ko so čustva zatirana, zanikana, ter ne smejo biti, karkoli bi lahko bila, se naše mrežne poti blokirajo, kar zaustavi pretok vitalnega dobrega počutja in tako poenotijo kemikalije, ki delujejo tako na našo biologijo kot na naše obnašanje.«
Splošna teorija raka kaže, da imamo vsi v telesu tavajoče ali mutirane rakave celice, ki se ustvarjajo vsak dan, vendar le nekateri posamezniki bodo razvili bolezen. Običajno naš imunski sistem uniči te tavajoče celice, vendar pri posameznikih, katerih imunski sistem je resno ogrožen, ta mehanizem ne deluje. Če je imunski sistem pod vplivom “molekul čustev” in sistema »peptid-receptor«, kaj se zgodi, če je prost pretok peptidov prekinjen zaradi potlačenih čustev skozi celo življenje?
Candace B. Pert pravi, da ni preveč težko ugotoviti, kaj se lahko zgodi v takem primeru:
»Menim, da so vsa čustva zdrava, saj so čustva tisto, kar združuje um in telo. Jeza, strah, žalost, tako imenovana negativna čustva, so ravno tako zdrava kot mir, pogum in veselje. Če zatiramo ta čustva in ne pustimo, da se prosto izrazijo, v sistemu pride do dizintegritete, ki povzroča, da sistem deluje navzkrižno in ne kot enotna celota. Stres, ki se ob tem ustvarja, kar se kaže v obliki blokade in nezadostnega pretoka peptidnih signalov za ohranitev delovanja na celičnem nivoju, je tisto, kar določa oslabljene pogoje, ki lahko privedejo do bolezni.
Vsa poštena čustva so pozitivna čustva. Zdravje ni le stvar razmišljanja »veselih misli«. Včasih je lahko največja spodbuda za zdravljenje ter zagon imunskega sistema ravno izbruh dolgo potlačene jeze.«
Povezanost
»Vsi imamo biokemično psihosomatsko omrežje, ki ga vodi višja inteligenca. Inteligenca, ki nima meja in ni v lasti nobenega posameznika, vsi si jo delimo v veličastnem omrežju, od makro kozmosa do mikro kozmosa. In v tej mreži vsega človeštva, vsega življenja, ima vsak od nas ključno mesto, vsak od nas je dostopna točka v višjo inteligenco. To je ta skupna povezava, ki nam daje najbolj globok občutek duhovnosti, ki nas povezuje v celoto. Kakor zgoraj, tako spodaj.«
Knjiga »Molekule čustev« je delo, polno vpogledov in modrosti ter ima to redko moč, da spremeni način, kako vidimo svet in sebe. Je zanimiva od začetka do konca in osvetljuje številne poglede sodobne znanosti. Je vredna branja, tako z vidika notranjih informacij v zvezi s spreminjajočo se znanstveno paradigmo, kakor tudi z vidika poti osebne rasti in razumevanja Candace B. Pert.
Pripravila:
Brigita Čop